Župnijska cerkev Sv. Lovrenca je prvič omenjena leta 1184. Po njej je kraj dobil svoje ime. Leta 1191 je postala Župnijska cerkev. O romanski cerkvi iz prve polovice 12. st. ne vemo ničesar, zato pa imamo več podatkov o njeni gotski naslednici.
Prva omemba cerkve
21.septembra 1184 Papež Lucij III. potrjuje šentpavlskemu upatu Pilgrimu, da ima samostan pravico do vseh posesti, ki jih je in jih še bo dobil, med njimi tudi do cerkve v Radomljah s pripadajočim gozdom.
Cerkev prvič omenjena z imenom sv.Lovrenc
Oglejski patriarh Gotfrid ustreže prošnji šentpavelskega opata Peregrina in podari samostanu cerkev sv. Lovrenca v Radomljah (sancti Laurentii de Radmil), ki je bila postavljena na samostanski zemlji in v samostanskem gozdu. S cerkvijo vred prepušča patriarh samostanu tudi vse desetine in pravice.
Arhitektura cerkve
Veliki oltar, dva oltarja ob slavoloku, oltar sv. Antona Padovanskega v severni kapeli prižnice ter kipi na oratoriju naj bi bili po navedbah dr. Sergeja Vrišerja delo priznanega mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja.
Med leti 1870 in 1907 je bila zunanjščina cerkve ponovno obnovljena, obzidje, ki je vse do leta 1868 oklepalo cerkveni kompleks, pa je bilo odstranjeno.
V letih 1988 – 1991 je bil obnovljen notranji del cerkve.
Cerkvena zunanjščina je obdržala svoj videz vse do zadnje prenove do leta 1998, ko so se na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor začeli ukvarjati z gradbeno konservatorsko obnovo zunanjščine.
Osamosvojitev in nastanek župnije sv. Lovrenca
Do leta 1214 je Lovrenško cerkveno-upravno sodilo pod pražupnijo v Hočah. Nadškofijski sedež ozemlja južno od Drave pa je bil oglejski patriarhat. Leta 1214 je šentpavelskemu opatu Ulriku uspelo izločiti ozemlje med pohorskima potokoma Lobnico in Velko skupaj s cerkvijo sv. Lovrenca izpod hoške pražupnije. 24. oktobra 1214 je oglejski patriarh Wolfger naznanil, da je med šentpavelskim opatom in župnikom v Hočah prišlo do prepira zaradi cerkve sv. Lovrenca v Radomljah (Radimlach). Ker se sprti strani nista mogli sporazumeti, sta na pomoč poklicali razsodnike in končno odločitev prepustili njim. Odločeno je bilo, da mora šentpavelski samostan odstopiti hoškemu župniku eno marko letnega dohodka v Bezeni, samostan pa obdrži vse pravice nad cerkvijo sv. Lovrenca z vsemi pritiklinami na ozemlju med Lobnico in Velko. Ker je tudi patriarh Wolfger iz listin svojih prednikov ugotovil, da ima samostan v lasti cerkev sv. Lovrenca že 60 let, jo je ločil od župnije v Hočah in podelil samostanu.
